Ne vem, kako sem prispela do sem.

Tu se od minskih polj še vedno spahuje zemlji.

V steklovini očesa so se nakopičile

trhle kosti in polžive kože.

Od tujih smrti sem ranjena.

Je bila moja pot golo mehanska,

brezsramna, brezbožna?

Sem brezbrižno hodila skozi telesa ljudi?

Jim zribala žile?

Zdaj me molk zaznamuje.

Z zadrgnjenim dihom ne morem naprej.

A nekaj mi pravi, da vzletajo klici,

in kamenje pada z vek.

Čas je, da s kireto postrgam nabreklost ožilja,

otipam sinapso do vlaken razuma

in začutim srce - od zmeraj tipalo

do pretoka žive snovi.

Andrejka