Zapustil je oblake.

Po stopnišču razočaranj

prišel je na tla

(strt in prevaran)

okraden za sanje uresničenih želja

in utrujen od tlake.

Usedel se je pod strop naslikanih obljub.

Zaprl se je med štiri stene

in si ustvaril ječo …

zatočišče pred ljudmi,

zatočišče pred stvarmi …

In skril je vse lépo pred sabo.

Sam je postal svoja ječa

in sam svoj otok

samoten,

pust,

z a p u š č e n ...

puščavnik, pozabljen od vseh

in med njimi  izgubljen –

do  m e j e  vidnosti.

Ovit v svileno tógo

zaplesal je ognjeni ples

in zažgal v sebi bes,

  do sivine brezbrižnosti

ter  posul pepel na nogo, ki ga nosila je …

Obtičal je

  med sabo in praznino,

pod svodom trnove mehkobe,

na kristalnem prestolu ponižnosti.

***

Včasih (z obrazom sfinge in suhimi očmi)

joče, ker noče ljubiti ljudi, ki jih bo prizadel

in v sebi trpel bolečino.

V eni roki stvarjenje, v drugi uničenje…

Preklet je.

Sit obračanja strani.

***

In on – manifestacija besede …

on, ki iskal je odgovore povsod

(in našel je, kar je iskal, v sebi)

on – krščén v reki bolečine –

on, ki med bogovi je asket …

On, ki je prehodil cel svet za nasmeh

in se razjokal …

se je obrnil proti sebi,

odložil masko narejenosti

in razrezal svoj oklep.

Obrnil je vsak svoj žep,

a ni imel kaj pokazáti…

zato togotno je razparal napeto opno duše

in vse v njej se  i z l i l o   je

na svet.

jaka racman