grem na avtobus in kar naenkrat

ona tam, pred mano,

gledam jo od zadaj in jo ocenjujem:

rjavi škornji, moder jeans in bogve kaka jopa,

na glavi kapa, v ušesih mp3 (v mojih pa tudi);

ko sedež se sprosti, se k teti stisne,

zdaj vidi me, jaz njo;

punca res je luštna! mislim in pogled odmaknem

drugam, morda še kje ždi kaka lepotica;

ni je, le ona tu sedi, občasno mene gleda, jaz njo -

ne da se zgolj gledava, ujeta sva v strmenju,

čeprav samo za kratek čas,

pogled odmaknem,

vedoč, da bi iz tega srečanja lahko bilo kaj več,

nastala nova vez med dvojcem bi človekov

(ona čuti isto, vem);

izstopil s trole sem pred njo

(še ko grem ven, slediva si z očmi);

zavedam se, da je nikdar ne bom več videl,

pozabljam njen obraz (jopico sem že);

zakaj je nisem vprašal za številko?!?

(to je tako enostavno!);

v spominu bodo plavali samo rjavi škorenjci

na njenih seksi nogah

ter občutek, topel, koprneč, metuljčki v trebuhu,

pozabljajoč ostale simpatije in ljubezni,

... s pridihom pristne žalosti

Žiga Lovšin - Lothlorien