Tam, pod kranjskimi očaki,

deželi pišejo se hudi časi.

V napoto rime so pesnitvi vsaki,

iz oštarij ne sili več vonj po klobasi.

Povodni mož se pod taktirko časa

je preobjedel figove potice.

Se poslovíl je od ošabne Urške

s poljubom mokrim na prešerno lice.

Pobegle z mestnih trgov so gazele,

usáhnili za polknami sonetje.

So drugih vrst živali se prijele,

iz izb diši drugačno cvetje.

Pa le naj tečejo besede

speljane v čisto druge struge,

naj prosto klešejo bregove,

ustvarjajo svetove druge.

A ko potihne klic poetov,

naj véndar mi nekdo razlóži,

zakaj se mi v obilju stihov

po Urški in Francétu toži...  :)

platanas