URA

Ura premakne kazalce nazaj

z veliko brzino,

ko grem v kraj dvorišča

otroškega smeha in joka.

In iščem copate s cofi

in iščem mleko in kruh

v pikasti skodelici

in najlepše kamne domačega potoka.

In iščem njen rokav

in v njem robec

za moje solze in smrkav nos.

In iščem noge njegove,

da se jih oklenem

in zaplešem z njim,

kot v pesmi črni kos.

Takrat me zeblo je preveč,

bilo preveč samote,

takrat borilo se preveč,

bilo preveč gluhote.

 

Zdaj zgubana roka

ponuja objem,

zdaj počeni glas

nič več ni nem.

In njuna kava

tako lepo, lepo diši,

globoko vame,

vse razume, vse oprosti.

Evelina

Komentiranje je zaprto!

Evelina
Napisal/a: Evelina

Pesmi

  • 07. 02. 2012 ob 21:45
  • Prebrano 644 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 212.66
  • Število ocen: 6

Zastavica