Skozi pesem, skozi meso

pesem je živa svetloba, je ostra, prekleta beseda:
diši kakor kamen, kot zdrizasta goba. vedno dokončna
kot voda, kot zloba, kot mrzla golgota, sesirjena

v času kot slepa ameba. kot vidra polzi, drhteče
pulzira v vataste sanje, v oglate, oprane možgane.
prežre barikade, pronica med blede, nitkaste špranje

do hlipajočih, utrujenih lutenj srca: tam pleše
v zanosu, v ponosu, v korenu jezika. vsa mrzla
ponika v muljasta tla, da se ob ozvezdja spotika.

v pesmi je tkivo, v mesu so rane, so slane ličinke,
v telesu brenči bolečina in vlaga se vek ne dotakne:
kot jedka rosa usahne, strdi se na suhi brežini,

utone v ožačeni, žaltavi slini. podobe se kakor vestalke
vpijajo v prah, v lopatasta usta živali. pesem pogleda
od daleč človeška mravljišča, ljubezen, slepoto in strah.

Kroz pjesmu, kroz meso

pjesma je živa svjetlost, oštra, prokleta riječ:

miriše kao kamen, kao bljuzgava spužva. uvijek konačna

kao voda, kao zloba, kao hladna golgota, usirena

u vremenu kao slijepa ameba. kao vidra puže, drhtavo

pulsira u vatiranim snovima, u ćoškastom, ispranom mozgu.

razgrize barikade, proniče kroz blijede, končaste proreze

do jecajućih, umornih lutnji srca: tamo pleše

u zanosu, u ponosu, u korijenu jezika. sva hladna

proniče u muljava tla, da se spotiče o sazviježđa.

u pjesmi je tkivo, u mesu su rane, slane ličinke,

u tijelu zuji bol i vjeđa se vlaga ne dotiče:

presahne, kao jetka rosa, stvrdne se na suhom brijegu,

potone u ozračenu, užeglu slinu. podobe se kao vestalinke

upijaju u prah, u lopatasta usta životinja. pjesma iz daljine

posmatra ljudske mravinjake, ljubav, sljepilo i strah.

Hehehe, Dani, če ne bi bilo Zimske, se ne bi spomnila okusnega mesa te tvoje pesmi, vem, zakaj sem jo prevedla, le ne spomnem se kdaj že?!

Lp, breza