Posedaš na robu mojih ustnic,
še vedno,
ko topiš drobne snežinke,
ki se lepijo name,
jaz pa se izgubljam vate,
tako močno in tako globoko
(verjetno zaradi tvojih oči),
da pozabljam dan in uro in letni čas
in se vse okoli mene ustavlja,
kot v počasnem posnetku filma,
ko postaja vse bolj napeto in
kar slišim tisto neverjetno glasbo orkestra v ozadju...

In potem se me dotakneš.
S poljubom.
S srcem.

Orkester pa še vedno nekje preigrava tisto simfonijo.

Ollie