Temni hodníki in skriti prehodi med starimi hišami

v hladu noči   hlipajo

  in pod težo, da poznaš skrivnost   ihtijo …

šepetajo s teboj tvoje misli,

razdelijo s teboj del bremena

  in jih niti malo ne motijo tvoji nenadni prihodi.

Z ostrino samurajevega meča in strupeno bolečino

  zarjavelega žebljà –

zadrtega v skriti kos upajočega srca –

brez zla, mi dano je bilo

  spoznanje …

Zato ob uri, ko nihče ne sluti –

v megli, ki lenobno pod svetilkami visi

in njihov žar v tisoč drobnih kapljicah prši –

  gledam sijaj zlata

in neónskega srebra

  v    b r e z k o n č n e m   molku   teme.

jaka racman