Rešen iz tvoje smrtonosne mreže
spet lahko letam kot čebela
s cveta na cvet.

Pridno bom nabiral med svobode
in ga hranil za hude čase,
ko me vklene zima.

Da me ne bi nikoli več doletelo
to strašno suženjstvo.

Ker sem ostajal v ječi pri odprtih vratih
zaradi tvoje lepote, kruta ječarka.

Z očmi si me vklepala v verige sanj
in tvoj pogled je bil ključ,
ki mi je odpiral srce.

Včasih me še premami prijetna bolečina
samopomiljevanja in nekaj časa vztrajam
v tej prostovoljni slepoti.

Toda zdaj si ti ob svoj plen,
kar me navdaja z veseljem,
saj sem le v tem bridkem gladovanju
morda vreden ljubezni, ki te presega.

Matej Krevs