
O, pesem … Siromašno, krhko bitje,
ki se rodiš v stiskalnici poeta,
z njegovo karmo že vnaprej prežeta,
namenjena šakalom za použitje!
Ker tisti redki, ki te bodo brali,
te bodo brali slepo, zavedêno.
Kar si, boš zanje: bitje nebogljeno,
služeče vsaki zblójeni morali.
Prilagodili bodo te, krivili,
razlamljali in v zloge te cefrali,
na križ pribijali te – ah, živali! –
dokler ne usahne zadnji sok ti v bili.
A tvoj stvaritelj spal bo mirno spanje,
niti sluteč, da te je vrgel v žrelo,
ki te počasi, a gotovo zmlelo
bo skozi kožo do koščice zadnje.
Vsa druga, nespoznavna, boš čemela
morda na robu bralčeve zavesti,
morda pa se pustila boš odnesti
še dlje, v pozabo ljudskega krdela.
In če te kdaj navede kdo v poduk,
v svarilo ali kot primer – že česa –
misleč, da te povzdignil je v nebesa,
bo s tem te spústil v brezno novih muk.
Usoda tvoja bi se izpolníla,
svoj pravi smisel bi lahko dosegla,
če bi vsaj eni duši se prilegla
natančno taka, kot si se rodila.
A kje certifikat tvoj, tvoja bit je?
Še ta, ki te rodil je, je pozabil,
kateri vrag ga je v izpoved zvabil …
O, pesem – siromašno, krhko bitje.
Vsem članom e-legije :), ki bodo prebrali elegijo :): pesem je nastala po tem, ko sem na nekem branju poezije bila primorana poslušati branje Menartovih pesmi ... ne, saj ne morem reči branje. To je bilo cefranje, mrcvarjenje, spotikanje skozi besede in ritem, to je bila nočna mora! Kar slišala sem, kako poka krsta, v kateri se Menart obrača.
Pesem, ki je naslednjo noč bruhnila iz mene, je seveda zavila tudi drugam, ne le v verbalno interpretacijo verzov in pačenje ritma ter rime, ki ju je ustvarjalec skrbno sestavil, da ju je neki "interpret" potem porušil, pohodil, uničil in napravil neprepoznavna ... Ah! Pesem, siromašno, krhko bitje ...
... pa vendar, še nekaj:
Kaj predlagaš, Aleksandra?
Da vzamem svoje pesmi s seboj, ko bom šel...
M
Hehe, Maki, zanimivo vprašanje ... Kaj storiti? a) sprijazniti se, da je pesem pač nebogljeno, krhko bitje, na razpolago vsakemu "konjedercu" ... b) nikoli nič objaviti, šparati le zase c) ta možnost odpade, v grob menda ne moreš nič s sabo vzeti, sploh v e-času ne ... :)
Rešitev ni v tistem, ki je pesem rodil, ampak v onih, ki jo "čuvajo" ... :)
Bravo, Kerstin!
MAKI, ogovor :
Kdo čuval bo po smrti pesmi tvoje;
še sam jih včasih, pesnik, ne obvladaš?
Jih tlačiš v kote, smisle jim prekladaš,
zdaj jok so, jutri smeh , nekoč oboje.
Ko šel boš Tja, ji nekaj vzemi s sabo,
naj tiste bodo to, ki same k tebi
nekoč prišle so in ker h drugim ne bi!
Ker ti si zloge rešil pred pozabo.
Ko legel boš, pod vzglavje jih potisni,
da ko zapreš oči, jih boš še čutil
ali pa vsaj zamolklo rimo slutil ...
Ko te ne bo, ne bodo več koristni.
Nekdo morda jih bral bo razglašeno.
Še dobro, da tega ne boš poslušal
in žolča besnega ne boš okušal,
ker ti takrat bo pač že prav vseeno.
Le tiste pesmi svetu ne zapusti,
ki si napisal jo le njej, Edini,
ki zdaj brez tebi pela bo v ednini -
čeprav narobe. Ampak njej odpusti.
Eheeej, Lidija!
To je za napitnino. Madam, prosim kaj piješ?
Pesem daj na prvo stran
da ne bo pisanje zaman...
(razen napitnine...),
naj v pozabo ne mine...
bom, jutri :)))
Danes sem že čez kvoto ;)
LP, Lidija
Same oči so me
ko gledam
pravega umetnika
pretvarjam se
v uho
kakor vino
v mladoletnika.
Lp Adam
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!