Srce naivno vedno le usiha
in se iz dneva v dan bolj razdrobi,
v lastnih okruških, nemo trpi
in zadrhti le v neslišnosti vzdiha.
Življenje z ničemer ne krpa mu ran,
mu ne prizanaša, ne ustavi trpljenja,
bremen ne odvzame, bolí ne pozdravi,
nikdár ne izpolni mladostnih mu sanj.
Da ga topo dleto že v rosi ne razdre,
če hoče preživeti – otopi in kot fosil
otrplo ždi, v nemilosti kamniti ...
in kmalu še pred sabo se zapre.
Nikdar ničesar več se ne kesa
nikomur nikdar več se ne odpre …
in tako sčasoma, v prsih se nosi
le mrtva kepa mesa.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jaka racman
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!