Poet,
mogoče te ne bom slišala,
če mi boš le rekel, da jočeš
v samotni sobi;
(glas je, kakor val, ki se
nepredvidljivo raztrešči
vpričo školjk, pripetih
na oblo skalo peščene obale)
nariši mi, nariši solzo
in žalost svoje samotne sobe,
nariši mi ju z besedami,
s katerih je odpadel stari omet,
nariši mi ju z ogljem, izkopanim
iz brezna tvojih čutov;
pobarvaj mi svoj jok
in žalost samotne sobe,
da vdihnem svežo barvo
iz tubic tvojih žil.
Vase me zvabi z vonjem
suhe prabesede,
pogosti me z asociacijo kaplje
iz očesne jame,
ki v sebi ziba morje,
nahrani me,
s svojo krvjo nahrani
tudi moje bičkarje in amebe,
ki jim ne bodo zrasle lažne noge,
da se spet, kot nekoč, objameva
v Šivinem očesu sredi čela,
kjer je tema še zmeraj neskončno bela;
s slanim vonjem me zvabi na svoj hrib,
da zatulim,
da zatulim s tabo,
kakor volkulja sredi noči,
ki se tulenju ne zmore upreti,
čeprav ga ne zna razložiti.
Uh, Breza, od kod jemlješ vse to. Neverjetna si!
lp, ajda
Se pridružujem ajdi:)
Si ena najboljših pesnic, kar jih poznam in ne samo to, tudi, kar jih berem (in teh ni tako malo).
Lp, Lea
Hvala, Ajda, Lea, sem počaščena z vajinim mnenjem
! Ajda, če me sprašuješ odkod jemljem besede, ti povem, da jih jemljem iz ust vseh, ki me obkrožate, le čute kopljem iz edine jame, ki jo imam
.
Lp, breza
it
Kaj bi rekel ... Kapo dol, kot pravi Srečko Katanec. Ima tekoč ritem, zgodbo, čustva, hrepenenje, domiselne metafore. Pa še v slovenčini je, ki ni tvoj materni jezik.
Lp, DUSANN
Hvala, Dušan, vesela sem tvojega komentarja.
Lep dan, breza
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 05. 02. 2012 ob 10:23
- Prebrano 1331 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1022.02