Prošnja
zlomil sem te kot šibo
in se razrasel po tvojem obupu
kot bela omela po usahli krošnji
daj da te izpijem
dojemam te ploščato
kot zrcalo
kot gladino jezera
včasih kot morje
neskončno in posejano z otočji slane žalosti
daj da te izpijem
prepis tvoje podobe
bom dal overiti škilavemu notarju
zamišljeno bo s slinavimi prsti počasi listal porumeneli papir
in pogoltno bo z lepljivimi hitro prešteval zmečkane bankovce
nič mi ne bo prišlo do živega
se spomniš
olesenel sem kot stari hrast
ki nasilno kreči svoje korenine
globoko v toplo vlažno prst
moje mogočno deblo se lušči
v kosih razpadam
ko se naslanjaš name in jočeš
daj da te izpijem
Viš lej, v tej pesmi se pa prepoznam :) Sploh zaradi bele omele in izpitega hrasta - zato si drznem malo bolj korajžno komentirati - in rečem, da je pesem super :) 
Poslano:
31. 01. 2012 ob 21:54
Spremenjeno:
31. 01. 2012 ob 22:18
Ojla, gnu, to ni provokacija, to je zahvala za koment.
Tnx!
(le kam so se jim razsule pilule?)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 31. 01. 2012 ob 21:00
- Prebrano 1063 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 714.03
- Število ocen: 20