Končujem dan in praznim misli,

ki zastrupljajo nebeško nedolžnost duše.

Odganjam zajedalce iz srca.

Telo, ki je ujetnik določenosti,

prisilim k čakanju jutra.

Zapenjeni valovi šumijo o spremembi.

Pripeta sem na skalovje obale.

V tej omejenosti je zven življenja vedno tišji.

Uglašenost je ujeta v preteklih letih,

letih čakanja.

Pustila bom, da mi popoka koža.

Čas je, da zapolnim, v svetu pripravljen prostor.

Z malenkostmi vsakdana

oblepim porcelanasto enoličnost dni.

Jutri zagotovo pride.

Množice dni čakajo nove oblike

in se veselijo prvega prhutanja s krili.

S tal dvigujem novo telo,

premagujem težnost,

zajamem vdih

in zaostrim tipala.

Tisoče pogledov počiva na meni,

stotine nasmehov izvabim in

zadušenim krikom dodam glas.

Z vzgibom lepote dodajam smiselnost

v plasti zavesti,

ki spreminjajo mojo pojavnost.

Zdaj sem bela, mila, svetlo žareča,

v naročje nabiram prošnje

in češem dolge zlate lase.

V tem trenutku časa,

k vsaki čisti prošnji položim pero,

na blazine zaljubljenih in grobove pogrešanih

naseljujem spokojnost.

A sprva sem morala biti samo gosenica.

Sandra Kocijančič