Zvečer, ko si stala
pod nebom, posutim z zvezdami
in v soju cestnih kandelabrov,
sem te uzrl pred vhodom v bar;
ne vem sicer kaj si premišljevala,
toda tvoja senca,
ki je rahlo migetala,
mi je dala vedeti,
da si živa, ne pa kip.

Spogledala sva se in v hipu
sem vedel kako je s teboj.
A medtem, ko sem ves znerviran
iskal kakšen trapast razlog,
da bi opravičil svoj obstoj,
si ti že našla lažjo pot
in začela govoriti o vremenu.

In jaz, ki nisem bil nikoli astronom,
sem ti razlagal o prihodu toplih front,
upajoč, da sem ubral na pravi ton...
Toda, nenadoma, kot, da bi se pretrgala struna
na violini tega večera
mi je skopnela vsa vera,
saj sem opazil, da so ti zenice
ozke, hladne kot ledenice,
mučno ugotavljajoč, če ni temu kriva luna
ali premočna cestna rasvetljava,
ko si ti, v soju avtomobilskih luči,
vtem dvignila roko v znak taxiju,
ki prihaja in mi rekla: adijo, čavči!

Matej Krevs