Spominčice

 Težke so mi misli in moja ramena,

ne morem otresti se tega bremena,

živimo za čas.

In sreča, zbledi kot kaplja dežja 

pozno v jeseni.

 

Previjam spomine ,

zlagam ,kot smeti iz stare omare,

vprašanja ,ki jih ne najdejo odgovori,

mi kot nevihta besnijo po glavi.

Zakaj vso to trpljenje?

Saj nam ran nikoli nihče ne zaceli...

 

Živeti za spomine se nam ne splača,

saj so ob naši smrti enaki niču,

vse ,vse zatone v večno pozabo in

čez 100 let o tvojem obstoju priča

le še kamen z rahlim obrisom tvojega imena

in številkami brez pomena. Na koncu nas

vse vzame čas in zdrobi v prah.

 

Prah si in v prah se povrneš.

Težke besede nosi resnica.

In ko moje telo bo slovo vzelo,

in dušo bo odnesel veter v neznane višave,

Iz nas bo novo življenje dih si vzelo,

cvet bo spominčic vzcvetel v žarek jutra.

V spomin na nas, otroke izgubljenih sanj.

Christen

Komentiranje je zaprto!

Christen
Napisal/a: Christen

Pesmi

  • 29. 01. 2012 ob 13:00
  • Prebrano 647 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 340.1
  • Število ocen: 10

Zastavica