Težke so mi misli in moja ramena,
ne morem otresti se tega bremena,
živimo za čas.
In sreča, zbledi kot kaplja dežja
pozno v jeseni.
Previjam spomine ,
zlagam ,kot smeti iz stare omare,
vprašanja ,ki jih ne najdejo odgovori,
mi kot nevihta besnijo po glavi.
Zakaj vso to trpljenje?
Saj nam ran nikoli nihče ne zaceli...
Živeti za spomine se nam ne splača,
saj so ob naši smrti enaki niču,
vse ,vse zatone v večno pozabo in
čez 100 let o tvojem obstoju priča
le še kamen z rahlim obrisom tvojega imena
in številkami brez pomena. Na koncu nas
vse vzame čas in zdrobi v prah.
Prah si in v prah se povrneš.
Težke besede nosi resnica.
In ko moje telo bo slovo vzelo,
in dušo bo odnesel veter v neznane višave,
Iz nas bo novo življenje dih si vzelo,
cvet bo spominčic vzcvetel v žarek jutra.
V spomin na nas, otroke izgubljenih sanj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Christen
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!