Večer lepo diši.
Zaspano morje krótko diha.
S slanimi dotiki nežno boža
tiho misel skal.
Na preprogi obzorja
brlijo zvezde,
z veselimi koraki
tvojega srca.
Poslano:
27. 01. 2012 ob 13:36
Spremenjeno:
27. 01. 2012 ob 13:37
Lepo, vendar bi jaz zadnji vrstici shranila nekje v sebi/odvzela in bi s tem pesem ne bila slabša, mislim da bi pridobila. No, to je le moje mnenjce;).
lp, ajda
živjo, ajda, si morda mislila tako:
Večer lepo diši.
Zaspano morje krótko diha.
S slanimi dotiki nežno boža
tiho misel skal.
Na preprogi obzorja
brlijo zvezde ...
lahko se strinjam s tabo, če bi s pesmijo želel prikazati zgolj lepo razglednico, a ravno zadnji vrstici razkrijeta namen pisanja. kajti, v čuten opis pokrajine (pokrajina kot živo bitje) pustim vstopiti ljubljeni osebi tako, da ji razvijem in razsvetlim preprogo, ki ima eno smer in določen cilj. gre za neposreden nagovor ljubezni, za doživljanje samote, a ne osamljenosti ...
lp, simon
Ja, to je pa tisto, kar je pomembno, kar ve le avtor in ponudi bralcem. Če je temu tako, morajo biti te vrstice in prav je, da stojiš za svojim prav:).
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: (simon)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!