Kadar sije sonce,
dvigneš prst na ustnice
in rečeš pssst...
Vem, poslušaš sončne žarke,
nežne zajčke
loviš med neizrečeno.
In male bele čipke
sreče
dišijo kakor divje rože,
z odmaknjenih, tihih polj.
Kakav krasan odraz duse. Sjajno. Uzivala.
lp
simonavidar
urednica
Poslano:
25. 01. 2012 ob 16:45
Spremenjeno:
25. 01. 2012 ob 16:46
malo bi jo "razkrancljala", tole pesem, Majda, ne zameri, včasih se v želji biti "bolj poetični" začnemo približevati rahli pocukranosti ( z nepotrebnim ponavljanjem, recimo, s klišejčanjem, zaznamovanostjo besednega reda (obračanjem vrstnega reda besed v prostem verzu, kjer to ni potrebno ... itd.)
jaz pesem vidim takole:
Kadar sije sonce,
dvigneš prst na ustnice
in rečeš pssst ...
Vem, poslušaš sončne žarke,
nežne zajčke
loviš med neizrečeno.
In male bele čipke
sreče
dišijo kakor divje rože
z odmaknjenih, tihih polj.
LP, lidija
Simona, uživam v tvoji pohvali, hvala! :)
Lidija, ...pa bo spet taka, kot je najprej bila...hvala! .)
LP, Majda
PS ne vem zakaj človeku ;) zapaše malo pocukranosti... :) ( jutri začnem :)))) m
;). vsak ima svoje razloge, Majda, saj ne, da je prepovedano, samo ne paše vsem in ne ves čas :)))
Lp, lidija
Saj vem, in sploh je v večini odveč.
Sprašujem se, če je kakšna (nezavedna, seveda) povezava med nezdravim sladkanjem poezije in nezdravim sladkanjem s sladkarijami...
(Desa Muck: Jutri začnem)
:) Lp, Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!