Zor, ob boku svit in zarja, lahno,

bežno nad meglico plamenijo dan:

rožca, ki ji ne poznam izraza, vanj

pod ledom, ivjem, slano - zimsko malho

hlada - in zaranem ritmu vetriča

omahujoč postopa. Siva skleda

zrnc ajde tu pri oknu. Gledam

jo in se zavestno motim: konča

naj se resničnost, v tem trenutku lepa! -

Ostala bo le slika, vem, in potlej

zgolj okvir, v njem pa prazna luknja slepa,

ki v njej iskal bom skrite čute votle,

nikdar vedoč, kaj je res, kaj ni in kaj,

ko se shladim, ponesem s sabo vkraj.

Žiga Lovšin - Lothlorien