Andromeda, kri njena na prestolu:
pet jantarjevih zvezd pestuje noč,   
nasproti njih v svetenju vsemogoč       
polmesec vzpenja se k nebes pomolu.

In tam čez na drugo stran samoten
orion nevarno blizu roba
stopa - nit obzorja - labodji poba        
steguje se za njo še ves dremoten.           

Zlato polje zvezdnih žit obsije
prazne potke, kjer nekoč so spale
njive; še se spominjam, kod se vil je

pramen ajde: tam v kimavcu igrale     
so z vetrom prav veselo se cvetlice -
okrašujoč sandale zvezd kraljice.

Žiga Lovšin - Lothlorien