Hehehe ... V našem primeru možno. Čestitke za pesem, Brundo!

Lp, DUSANN

uh, hvala, je pa tole nastalo čist na prvi preblisk.
ne vem, če pesem razmemo kot prispodobo, morda niti ni tako nekaj posebno.


lp

Meni je ok. Brundo. Ponavadi so pesniki malo begavci od realnosti, bližine. ( bi se drugače ukvarjali z borznim mešetarjenjem ali politiko, v glavnem z dobičkonosnostjo ) in je prespati zelo na mestu (ker jim skoz nekaj šara po glavi). Pesnjenju pa itak dajo velik pomen.

Lp, DUSANN

ja, tle bi dalo naplesti. upam, da se skriva (v resnici najbrž se:) kak neodkrit pomen v tem čudaškem hobiju, ki ga sam velikokrat zanikam. mislim, da ne gre toliko za beg, bolj za korak vstran, odmik, ki omogoča črkovno preslikavo realnosti v simbolni svet.
temu rahlo sorodno je razmišljanje Milosza, ki pravi, da so srca liričnih pesnikov hladna,
pa tudi to, da pesnik vedno tuhta o nečem tretjem.
na nek način so - oz. se komu zdijo. podrobnejši pogled pa bo razkril ravno nasprotno -
namreč to, da (v trenutkih značilnih stanj) pesnik čustvuje v univerzalnem. od tu izvira ta zamik, ki ga, heh, dela (skoraj) polčloveškega.

zdaj pa je čas za motovilec.


lp

 

Morda misel, če nam ne uspe splesti gnezdeca za hranjenje in rast in ostajamo nekje na poti, pobiramo sicer slamice, vejice, koščke, ki lahko sestavijo gnezdece, a v krikih izgubimo nabrano. Morda hočemo preveč, morda bi bila dovolj le nitka, ki bi kljub krikom ne izgubili, zanesli bi jo v gnezdece in greli, dokler ne bi začutili utripa, česa? Ja, to je pa skrito v tistem gnezdecu, ki ga pletemo. No, tako malo okoli in pretrgano, misli so še nekje vmes.

lp, ajda

Ko meditiram o dejstvu, da vsak  dan prespim trejtino časa in  ko to sešetejem v povprečje inkarnacije znese neverjetnih 25 let bivanja v snu astrala. Vsakodnevno spanje me krepi, čeprav, razen sanj, kakšnih drugih vtisov ni. Morda pa je nekaj v tem, da si skušam razlagati sanjske podobe v "realen svet"
Lahko, ko že razmišljam, rečem tudi tako: "Vsak dan je eno življenje", ko se zbudim,  je vedno eno malo rojstvo, ko utonem v sen, je vedno ena mala smrt. Zakaj  bi skrbel ? Življenje, ki je "samo" ENO , je kot kaže NANIZANKA. Nemara je tako imenovana realnost  ena od številnih iluzij, pesnenje  ponuja možnost videnj in vedenj, ki nenehno odstira pajčolane zablod. Blagor vsakemu, ki si upa misliti po svoje,
ti to počneš dokaj suvereno,
čestitke

hvala vama, ajda, Svit, za mnenji in razlage.

ko se mi je tole pojavilo, nisem imel prvenstveno pesmi/poezije v mislih.

izgleda pa, kot da je pesnikom pisano na kožo. :)

ma ja, kaj bomo pa že spletli in napletli - saj nam drugega ne preostane!  :)


lp
 

zdi se mi da postaneš pesnik takoj ko za hip izklopiš laserski fokus 

sodobni človek je voden izstrelek ki ne pozna svoje tarče, čeprav spremlja okolico

da bi našel pot do nje

opazuje horizont in gleda na GPS, meri vlažnost zraka in pritisk

če pa vse to počneš brezciljno, potem ti ne preostane drugega kot da pesniš

ja, v Potočki veliko razmišljujemo o tem.

kategorično, v duhu ustnega izročila,  pa pritrjujemo sosledju:

vzkliki, glasba, jamske slike, govor, jamske slike, pisava, religije, pesmi - črke nove abecede,
Kons 5:


kdor ima dušo
ne rabi gnoja

raj na zemlji

sosledje pravo, edino v rikverc morda bolj verjetno

Zanimivo je tvoje razmišljanje Brundo. Ćeslav Miloš je zelo moder mož in odličen pesnik. Pesnik ima strah od bližine kot sem rekel.  Bližina pa je edino merilo, da dva osebka dobro funkcionirata skupaj. Med "najboljšimi umetniki"najdeš mnogo zelo egocentričnih ljudi, ki jim za duge ni mar in pravtako za družbo v kateri živijo. Te stvari le izrabljajo, da se ne vidi strah od bližine, ker se bojijo, da jih razkrijejo. Tudi sam lahko vidiš na portalu, da nekateri "zelo dobri" sploh ne ocenjujejo druge ali jih dajo v izbor. To ti že nekaj pove. Mislim, da res dober pesnik mora imeti empatijo do ljudi, senzorje za opazovanje, včasih ima še nadpolprečno čustvenost v sebi, le vratca se mu ponavadi pravilno ne zapirajo in odpirajo. To ni moja misel o vratcih, ampak Gradišnikova, ki mi je zelo všeč. Mit o  nadpolprečno dobrem pesniku in občutljivežu je le mit. Nesreča umetnikov pa izhaja iz tega, da svet ne mara pametnih ljudi, (ne mara videti njihovih frizov, ker kažejo na nekaj kar ...) le konzumira rad njihove proizvode in si jih prisvaja. Le kateri dec si želi res inteligentno žensko in katera ženska inteligentnega moškega?! Tudi Svit in Gnu imata zanimiva pogleda. Razkrivanje in odkrivanje skozi besede, izklopiš laserski fokus ali popiješ bevando. Pohod v motovilec je pa fina zadeva, ki jo uporabljam tudi jaz zadnje čase. Jebemti sem srečen, ko ugriznem svojo viljamovko, nešpricano jabolko (ki sem ju spomladi sam obrezal), izabelo, ki mi raste na dvorišču, pa čebula, pa česen. Stari to ti je poezija!

P. S. Verze pa diktirajo Bogovi, mi smo le pisarčki, ki zapisujejo.

Lp, DUSANN

Se strinjam Dušan, da so to vse miti in bajke

metode ustvarjanja in njih tvorci težko da sledijo nekemu vzorcu, vendar ker jih občudujemo ali sovražimo potem razvrščamo in projiciramo. Tudi tisti, ki se s tem poklicno ukvarjajo in pišejo biografije in kajvemkaj klepajo, so fokusirani na svojega izbranca ali izbrance in sledijo epske pesnitve o življenjih abstrakcij. Morda bi se bilo treba ozreti po kaki znanstveni statistični analizi teh ljudi, pa se itak zatakne že pri izboru kandidatov za analizo. 

Geniji so zelo različni ljudje, nekateri to sploh niso, važna je pesem. In če ti raste na dvorišču ali v vrtu, toliko bolje. 

Živeli!

Hahaha  Ta je pa dobra Gnu. Nimam kaj dodati. Na zdravje!

Lp, DUSANN

živel česen! ob prevladi kitajskega sem mislil, da je že izumrl.
meni so se pa že dolgo nazaj v sadovnjaku zasejala čudna drevesa na katerih preko celega leta rastejo smešne buče. vem pa ne, če imajo bogovi kaj pri tem.

ja, važne so pesmi (h katerim se vračamo), ne pa fama in balast statusnih lestvic.


lp




 

Itak, Brundo. Štejejo le dotiki in objemi pesmi, ki prebujajo v nas rasposajeno hihitanje, otožno valovanje in nešteto drugih prebliskov.

Lp, Mezopotamsky