Danes, žalujoč za zlatimi časi štirivrstičnic, ko sem prebiral ruske romantike Puškina in

Lermontova in si zamišljal, kako lepo je bilo takrat, ko so še vsi pesnili v rimah, sem skozi

okno svoje sobe nenadoma opazil, da je naš dotedaj revni vrt že vzcvetel: zunaj je bila pomlad.

V hipu sem zaprl knjigo pesmi in stekel k vratom, kakor dekle, ko pozvoni njen fant. Nisem

mogel skriti smehljaja, ko sem stopil na prag – zunaj je bilo čudovito: drevje, oblečeno v belo,

se je bleščalo v soncu in me vabilo med svoje krošnje, kakor čebelo. Svež zrak in mili vonj

pomladi sta me spravila na kolena. Sklonil sem se k trobenticam in zvončkom, da jih pozdravim.

In ob stezi, ki vodi do ribnika, so vzcvetele rože, kakor v pesmi. Pomislil sem, da narava še vedno

piše v rimah in pazi na metrum – vse je tako lepo urejeno, vsaka cvetlica, vsak cvet ima svoj čas in

mero, težo in pomen. Ni čudno, vse dneve zaprt v zatohli sobi 21. stoletja, zasut s tehniko in prezaposlen, sploh nisem opazil, da se je zunaj začelo novo obdobje, obdobje ruske romantike...

Matej Krevs