Ura je pet zjutraj

počasi srkam kavo

in tišina je od povsod,

na misel mi pride,

da v našem mestu

sploh ni v nobeni trgovini

tekočih stopnic,

ker so vse nizke,

prav tako je pot do prve

in no, tako do vseh,

ker so prilično skupaj

dolga dobre pol ure hoje,

tako smo se že vsi navadili,

da kdor hodi ima lep sprehod,

kdor se vozi pa prej pride.

Počutim se, kot v tistih časih,

ko sem bila še majhen otrok

in stopnice so bile za hodit,

ne pa za stat.

V trgovino si tudi moral čez hrib,

kar je dajalo vsemu temu poseben čar.

Zdaj končujem pesem in ostalo mi je še

polovica kave do konca.

IŽ-lev