Poslano:
27. 04. 2010 ob 13:28
Povej Poet čemu se ptice ne bojijo leta,
zakaj se njih oči ne prestrašijo višin?
V višinah so žive, drveče, neboječe.
In ko je pomlad na veji v dvoje si pojo,
v dvoje leto, v dvoje.
Ne mreš
ko gledaš nebo,
zmaguješ.
Daj za dva.
hope
za Poeta
Poslano:
27. 04. 2010 ob 19:38
Ob vsem
kar vedno
znova
poslednjič
zrem,
za lepoto
mrem.
Uzrem
neba
pogled,
ki v vsej
svetlobi
obsvetilo
zmagovalca
ni,
ne bo.
Nebo,
zavedno.
V začasnem zavetju, zelenem okrilju, domu. Zrem ptico. V preletu.
Poslano:
27. 04. 2010 ob 19:51
Nebo
živi
podnevi,
pazi
daje
pogled,
da vid,
pot korak.
Tvoj,
začasen
po volji.
Noč gladi
pogled,
uspava,
hrani v snu
za svetlo nebo.
Za vedno
zavedno.
Ptica zaspi,
ujutru
poleti,
naproti.
Kaj bi ptica če ne bi verjela, da zmore prileteti na Jug? Poet, bi jo zeblo.
Komentiranje je zaprto!