Dragi sine, ljuba hči,
kako bi mogel pozabiti
naših iger, smeha, petja,
melodijo našega otroštva?

Ko le za hip zaprem oči,
se v mislih z vama poigram,
tu, v sivini pustih dni,
ko le upanje še ne zamre.

Čakam tistega trenutka,
ko zasvetijo spet zvezde,
da spet podaš mi svojo roko,
ko zazreva si v oči.

Ko le za hip zaprem oči,
v radosti zaigra srce,
ljubezni niti davno stkane
jih bridki čas in dalj ni vzel.

Lojze Smole