mislijo v različnih narečjih žalosti,
ždeče v podzemskih votlinah, zamaskirane v kapnike.
Kot vsiljive svetilke jih osvetljujejo žarki vina,
predramijo se in zaploskajo: Še sem tu!

Pa zašklepetajo s kastanjetami,
tolkljajo s petami, vihtijo robove kril,
osvobodijo lase iz kite, da preplapolajo
svetniški sij brez sijaja, vsaka posebej, vse skupaj.

Ko se utrudijo ali ti zmanjka vina,
jim zahrbtno zabodeš morfij, preveliko dozo,
da bi ja pocrkale, pa dobro nesejo, vsega vajene.
Samo zazehajo,
odmahnejo s perutjo,
se pogrnejo z obližem,
izklopijo budilko

in mirno spijo naprej.

Mea