Iskala sem dokaz, da obstaja,

prosila veter, da prekriža

dvoje življenj, dvoje smrti,

da se njegova galeja zasidra v pristanu        

mojih hotenj, sanj in prividov,        

da se osvobodi iz spon solza,    

mi spleta vence, gasi ognje nemira      

in na srce položi misli,    

meni, sestri njegovih ran,        

meni, ki gladim kamen njegovim korakom

in pred temo zvezdnih daljav

varujem tleči žar pesmi.

In prišel je!

S pesmijo uplenjeno v pogledu

in s prilepljeno molitvijo na ustih

kot zvezdni trk,   

kot neukrotljivo in tiho veselje,  

kot gozd stoterih ušes, ki hoče                     

skrivati mene, srebrnooko in se krepčati        

z mize mojih neviht.

Hrepenela sem, a nisem vedela,      

da boli tako    

kot ječanje neba,    

ki vprega oblake z bliski,    

kot utrujenost razpočenega tkiva,

kot poklek duše ob času smrti.    

Nisem zahtevala,  

a vem, da mora oditi s pesmijo, 

ne vem pa,

če bi moje molitve zalegle,

saj nikoli še ni uspel

noben drzen poskus izgona

iz stoletnega herbarija spominov

in ne vem, če mi bo uspelo

brez njega pisati pesmi

in dihati nove dni.   

Marko Skok - Mezopotamsky