Svetloba pozimi je padajoča zavesa.

Prostor ima najnižji uklon dobrotljivosti.

Suši se kot pomarančni olupek.

Čas se stisne k tlom.

Bolj sem krhka.

Od upogibanja sem daritvena posoda

za natakanje radostnih kapelj,

ki prihajajo skopo odmerjene

iz zibajočih zvokov otroških ust

ali potrkajo izza oken

nerazcvetelega obzorja.

Včasih so tu,

v milosti kratkozvočnih akordov,

nakapane v dvojno dno.

Zima je v glažuti zapečeni čas.

Daleč je do vznikle korenine zraka.

Andrejka