Ko se žalost naveliča
Slika. Stojiš tam,
v jutranji svetlobi.
Dan je tako mlad.
Tvoji sivi lasje. Nasmeh.
Tako kipi sreča.
Njen čas teče počasi in mehko.
Še vedno stojiš.
Le svetle sence so,
ki ležijo na tleh.
Za hip, se zdi, se svilen poljub jutra
dotakne tvojih ram.
Skozi odprt spomin žvenketa sonce.
Ko se žalost naveliča,
je na zadnji strani slike
le plešoča pisava nekega najinega dne.
Zanimi so spomini, tako hitro minejo ampak s takimi zapisi jih lahko ohranjamo za vedno. Čudovita pesem!
LP, Matej
Matej,
...vem, da veš...lucere :)
LP, Majda
Pozdravček,
plesoča sem ti popravila v plešoča.
Morda razmisliš tudi o glagolu izgledati? Je pogovoren in v tej nežni pesmi deluje zelo grobo.
Lp,
Kerstin
Kerstin,
hvala.
Imaš prav, izgleda res zveni grobo, trdo.
Prosim te, nadomesti jo s preprostim je .
dan je tako mlad
Hvala že vnaprej! :)
Lp, Majda
Da bi se žalost naveličala obstajati... Svilen poljub mi je tako všeč! lp!
:)
LP, anemona, svilnat pozdrav, OP
http://www.youtube.com/watch?v=VqK1uN1PTvQ še zvok : )
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 08. 01. 2012 ob 11:45
- Prebrano 1276 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 839.42