Preganja me še ena mračna slika:                    
kot trup ležim sred mengeške poljane
zadet v srce, iz še kadeče rane
po kapljah kri mi vre in v prst ponika,

krog mene mlaka je krvi velika,
večer je že, za skalne velikane,
s krvavo-rdečim sijem obsijane,
zaklano sonce naglo se umika,

a jaz že spim in v snu uzrem domači

kraj: svatba je in smeh, družice glasne

na moj račun zabavajo se s trači,

le ena tiho ždi tam sama zase,
ah, v sanjah videla prizor je mračni,

da znanec njen ves bled kot v snu smehlja se -

zadet v srce - iz še kadeče rane,

po kapljah kri mu vre in v prst ponika,

krog njega mlaka je krvi velika,

ko ždi kot trup sred mengeške poljane;

večer je že, za skalne velikane,

ki jih krvavo rdeči sij naslika,

zaklano sonce naglo se umika,

a on že spi, in v snu uzre pijane

svate, ki v vasi rajajo domači,

glej, svatba je in smeh, družice glasne

na tuj račun zabavajo se s trači,

le jaz sedim tam tiho, sama zase,

ah, v sanjah videla prizor sem mračni,

da znanec moj ves bled kot v snu smehlja se...

Matej Krevs