Kar čutim,

je vse,

je tisto,

ki na jetra mi gre,

razrvana,

nekaj me muči,

stiska,

ki pritiska,

na moje možgane,

za to pojem tri banane,

v centru Ljubljane,

grem proti Tromostovju,

srečam prijatelja goloba,

srečam kitajske turiste,

psihopate,

roparje in mazohiste,

črno je vse,

ulična svetilka je smešna,

na Prešernovem trgu se pije kuhano vino,

nekateri se imajo fino,

no in,

prižgem si cigareto,

srečam neko premraženo teto,

prosi me za kovanec,

zraven stopi Bosanec,

ki mi svira s frulico,

ki mu mogoče ni težko,

ki bo počasi odšel domov,

jaz sem zopet prižgala čik,

režali so se mi,

kakor da nimam sto pik,

sesedla sem se na stol v bufetu,

se pogrela ob vročem kofetu,

ga spila,

plačala,

šla še na sekret,

pa kaj morem,

tak je pač ta naš svet,

ko sem bila spet na cesti,

približal se mi je neki osebek,

mi ponudil cvet,

dišal je za znoret,

padla sem mu v objem,

se mu prijazno zahvalila,

pa ne samo njemu,

ampak tudi vsem dobrim in slabim ljudem,

potem pa se odločila,

da grem,

da grem v cerkev,

se grehov izpovem,

še sama ne vem,

kaj je bilo potem,

no,

prav,

pa pojdem domov,

ko zazvonil je telefon,

to je bil on,

nekaj je govoril,

no, ne vem točno,

nekaj takega,

kot da me bo umoril,

da bo to še danes storil,

rekel je, da me pri Maxiju čaka,

šla sem tja,

ga našla,

našla tega junaka,

ki mi po telefonu je grozil,

da me bo ubil,

a bil je preveč gnil,

častila sem mu podaljšano kavo,

ga brcnila v glavo,

tekla je kri,

policisti so prišli,

so nadeli mi lisice,

rekli,

da od mene ni grše prasice,

čisto na skrivaj sem požrla tableto,

pomislila na tisto staro teto,

ki mi je zaželela novo leto,

še zdaj imam bluzico odpeto,

ura je deset čez deseto,

peljejo me na policijo,

no,

pa vsem skupaj mirno noč,

pa adijo...

Neža Matjaževič