Nekoč pod zvezdonebno polnočjo
me je obiskala progasta volkulja;
prišla je tiha, gibka kot jegulja,
čez divji mah prijet me za roko.
Z leščerbami visečimi v pogledu,
v pepelno sukno počesan hrbet,
na bele dojke pripasan korzet,
kot mesečna Diana pri obredu.
Potem pa me kot jagenjčka zasnubi,
da stakneva se v mokri volčji ples,
da pleše v vrtežu krog naju les
in v nočni topli kres se žgo poljubi.
Zjutraj pa je na vratu njen podpis:
ošabno vrezan roparski ugriz.

Mrož