Plašno srce
Zakaj, zmeraj kadar jo srečam
pozabim vse človeške jezike
in postanem nem?
In ona nikoli ne izve,
kar hočem, da ji povem.
Morda pa moje srce govori le jezik gluhih
in ona, neuslišana, to ljubezen sluti?
Ah, ne to moje ubogo srce
samo od strahu onemelo je;
kadar sva sama se spet opogumi
in mi šepeta, da jo ljubi!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 07. 01. 2012 ob 15:07
- Prebrano 643 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 296.92
- Število ocen: 9
