Ves sprt sam s sabo sem nekoč
po gozdu črnem taval jezno,
preklinja svet - to strašno brezno,
ki vanj me je pahnila noč;

od srda strt, trepetajoč,
sem klecnil na kolena, zvezdo,
ki pot mi je kazala zvesto,
zakril oblak je tavajoč.

Tedaj pred mano zaiskri
se dvoje leopardovih očes,
iz gobca, glej, kaplja mu kri

in kremplji bliskajo se, vmes
glasi iz žrela krvoločno
se rjovenje vsemogočno...

Matej Krevs