Pozdravljen Marko,

Hvala za tole presenečenje v obliki prevoda. Mogoče se bo še kdo, ki mu je prevajanje pisano na kožo, oglasil in podal svoje mnenje glede tvojega prevoda. Jaz, osebno sem opazila naslednje:

1.

...dva života, dve smrti,

MSM: dvoje življenj, dvoje smrti

Vertigo: dve življenji, dve smrti

(čeprav je tole dvojina, ki tujcima vedno nagaja, sem si upala dati svoje mnenje, mogoče nimam prav)

2.

Sa pesmom, zaplenjenom u pogledu

i molitvom, prilepljenom na usnama ...

MSM: S pesmijo ujeto v pogledu

in z molitvijo na ustih

Vertigo: S pesmijo zaseženo v pogledu

in molitvijo pritrjeno na ustnicah

3.

... na trpezi mojih oluja.

MSM: za mizo mojih neviht

Vertigo: z mize mojih neviht

4.

... poput  jecaja neba

što oblake munjama preže,

MSM: kot ihtenje neba

ki oblake prepreda z bliski

Vertigo: ne ve ustrezne besede za dejanje - preže, upregnuti (konja recimo)

Lp

Vertigo

Pozdravljena, Vertigo!

Res bi bilo lepo, če bi še kdo podal svoje mnenje, sicer pa veš, da se trudim, da ne prevajam dobesedno.

1. Oboje je pravilno dvoje življenj in dve življenji, meni je bolj všeč prva različica.

2. Mogoče sem preveč poenostavil ta del, ki ponuja kar nekaj variant:

S pesmijo zaseženo/zaplenjeno/zajeto/uplenjeno v pogledu

in z molitvijo pritrjeno/prilepljeno na ustnicah/ustnah/ustih.

3. Mogoče sta obe verziji pravilni: se krepča z mize/za mizo mojih neviht?

4. kot ihtenje neba,

ki oblake vprega z bliski.

Lep dan, Marko : )

Pri dobesednnem prevajanju gre res za nevarnost, da zgrešimo smisel ali pa pokvarimo poetiko, vendar pa je treba predvsem samostalniške oblike pustiti kar najbližje originalon ( če je beseda v hrvaščini ista, zakaj bi jo spreninjali?

  Predvsem tam, kjer pridejo na vrsto za prevajanje besedne zveze, ki so v enem jeziku ustaljene, nam pri prevajanju v drug jezik lahko zagodejo, saj v prevodu delujejo okorelo in včasih čisto mimo.

   Zato je treba vse previdno dozirati.

  Moj poskus prevoda bi bil takle (seveda sem upoštevala tudi oba predhodna  pogleda)

Iskala sem dokaz, da obstaja,

prosila veter, da prekriža poti

dveh življenj, dveh smrti,

da njegova galeja najde privez v pristanišču

mojih hotenj, sanj in  prividov,

da se osvobodi iz spon solza,

mi spleta vence, gasi ognje nemira,

in na srce položi misli,

meni, sestri njegovi ran,

meni,  ki gladim kamen njegovim korakom

in pred temo zvezdnih daljav

varujem tleči žar pesmi.

In, prišel je!

s pesmijo zaplenjeno v pogledu

in molitvijo prilepljeno na usta

kot zvezdni trk

kot neukrotljivo in tiho veselje

kot gozd s stoterimi ušesi, ki me hoče,

srebrnooko,  skrivati in se krepiti

z mize mojih neviht.

hrepenela sem, a nisem vedela,

da boli tako

kot jek neba,

ki s strelami prepreda oblake,

kot utrujenost razpočenega tkiva,

kot poklek duše ob smrti.

Nisem zahtevala,

vem pa, da mora oditi s pesmijo,

dvomim,

da bi molitve zalegle,

še nikoli ni uspel

nobem poskus izgona

iz stoletnega herbarija spominov

in ne vem, če mi bo uspelo

 brez njega pisati pesmi

in dihati nove dni.

LP, L

Lidija, hvala za tvoj komentar in tvoje videnje.

Bom še malo razmislil o svoji različici prevoda pred objavo.

Lp; Marko