hočem te
okrvavljenega
nemočnega
tiho sopenje
rdeč saten
strah
razbit kristal
panika
trenutek nerazsodnosti
dim
zadiši po agoniji
že ohlajena koža zacvrči
ko ti na njej ugasnem cigareto
z razlitim vinom prepojena
črna čipka
ti prevezuje ožgana zapestja
od katerih
še vedno visijo lisice
škrlatna šminka
razmazana po ogledalu
vstanem
hladnokrvno
končno zadovolj(e)na
obujem škornje
pete,tanke kakor svinčniki
udarjajo po hladnem marmorju hodnika
zapnem jakno
kovinska zadrga zapleše po črnočrnem usnju
skoraj sem pripravljena
preden odidem
si s prsti razčešem lase
nasmehnem se lastnemu odsevu
s črtalom ponovno obrobim
že prej zadimljene oči
katere si te še poslednjič ogledajo
iz njih sije le še otožnost
kajti
vedno boš
moje najljubše truplo.

I(\')MPERFECT