Če bi se še naprej vsevdilj trudíla,
Da svetu moja pesem všeč naj bo,
Bi samo sebe znova zatajila;
Zato papir odlagam in pero.

Ničesar ni, kar naj bi še dejala;
Povedala sem mu o sebi vse;
Če bi še kaj dodala, bi lagala,
A leporečiti sramujem se.

Ta svet prek oken je spustíl rolete,
Na vrata privijačil je zapah –
Bila sem mu nezaželeno dete,

Saj v meni našel ni marionete.
Zato pospravljam ode in sonete,
Da jih prekrije pozabljénja prah.

Aleksandra Kocmut - Kerstin