Morilec, kakopak!
Med plesnijo na zidu in kamilico v zraku
tuji smrti sem dvoril.
Zunaj valovi platana v lahkem plodu,
sem v hiši in sem storil,
da s Kajnom zdaj sva več kot v sorodu.
Vrv, ki v gorah življenje reši,
v samotni sobici življenje vzame,
strast zmaličeno poteši:
nasmejan sem kot bedak iz trgovčeve reklame.
Kaj te žene, topla sapa,
da se v neurje spremeniš?
Vas in mesto porušiš, gozd upepeliš?
Kje se zalomi, nedolžno dete,
da v tebi prebudi se zver,
da s spletko in umorom pekla odpreš si dver?
Če postava kdaj me dohiti, bodo rekli:
‘ni čudo, saj je v glavi reven,
ni vedel, kaj počne, bil je neprišteven!’
Vseeno.
Pri smrti me eno le
venomer tišči:
truplo razpadajoče
tako neprijetno diši.
"Vrv, ki v gorah življenje reši,
v samotni sobici življenje vzame..."
Blagor vsakemu, ki se je nehal istovetiti z vozilom telesa, kajti Duša upravlja AVTO-DOM, vsak šofer ve, da ni avto..
Čestitke za močno pesem.
Blagor!
Vožnjo z navdihom želim tudi vam!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Radmanovic
- 30. 12. 2011 ob 15:32
- Prebrano 901 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 240