Oj, galeb nesrečni, ti galeb jadranski,
kaj kričiš nad mano v tej megli ljubljanski?

Si morda zataval ali zbežal z doma,
kot falot neugnani, upornik brez razloga,

pa ti v tujem kraju je tesno postalo
in zdaj gnev svoj jadni si razlil nad mano.

Ah, še meni danes se kriči od tuge,
v temle mrzlem mestu zame ni odjuge.

Tu za kruh potim se, tu za hleb se vdinjam
in mnogokaj požrl sem že zanj ponižanj.

Da prav tak prebridek kruh te tukaj čaka,
mi, galeb, verjemi in odleti k bratom.

Leti, leti k morju, tam tvoj rod prebiva;
v jati ti bo bolje, kadar pride zima.

Saj čez slabo leto, ko bo žgal avgust,
priletim za tabo, če dobim dopust...

Matej Krevs