Svoboda, svoboda, svoboda! -
le ta glas se zdaj razlega,
le to besedo čuje;
od brega do brega,
od gore do gore
odmeva...

Pa naj odmeva,
pa naj se čuje,
pa naj zarjove
zdaj čez celi svet -
saj smo nagnali te fašiste v beg,
te krvoločne, sestradane volkove,
ki pijejo nam kri že tisoč let!

Saj zdaj bilo je res hudo,
ko smo od glada skoraj že pomrli,
ko smo od krogel skoraj izumrli,
ko smo se smrti v zobe zažrli,
a še kot talci postavljeni pred zid,
nosili v prsih smo tvoj krik,
tvoj bojni vzklik,
ki niso streli ga zatrli;
bila si nam prva jutranja misel, prvi vzdih,
bila si nam kot voda
v puščavi, kot svež gorski zrak,
ki smo čutili ga jasneje slehrni korak,
ko smo se vzpenjali v vrhove;
zdaj vemo: za vse žrtve, muke in strahove,
ki smo jih morali prestati,
ne bo treba žalovati,
saj nas na koncu kakor jutranja svetloba
si pričakala ti - Svoboda!

9. maj 1945

Matej Krevs