Pod oknom mojim slavček se oglaša,
ves čas le o ljubezni svojo goni,
prepeva v samih sladkoglasnih tonih
zvečer, ko sonce vrh gora ugaša

in mrak in hlad že na ognjišča naša

se spuščata z nevidnimi demoni,

na nebu zvezd prižgejo se mil′joni,
po logih pa prične se tiha maša;

molčijo ptice druge in zverine,

utihnilo je listja trepetanje

še potok teče kakor tat neslišno

le slavčka mili spev kar ne premine,

zazibal te je, draga, v sladke sanje -

bedel spet jaz do polnoči bom gvišno!

Matej Krevs