Ko niso s kavlji, koli in mlatiči
uspeli mu zlomiti volje in duha,
na raženj ga priklenejo biriči,
da bi v peklenskih mukah zatajil Boga.
A še, ko cvre se u plamenih ljutih
in mu telo od bolečine drgeta,
iz ust njegovih ni vzdihljaja čuti,
le mirno zre v nebo, kot kip in se smehlja.
Ob njem stojijo rablji, nejeverno,
začudeno sprašujejo se vsi:
mar res ga to trpljenje neizmerno
sploh nič ne prizadane, ne izuči?
Kako da se drži tako prešerno,
čemu od bolečin ne zakriči?
In on jim de: "No dajte, vi krvniki,
obrnite me in jejte, in vampe, rit
si napolnite, glejte, nesrečniki,
ena stran je že pečena, bon apetit!

Matej Krevs