Naj zdaj nikar ne pojejo soneti,

ko zemlja kepasta v praznino rjove

in naj nihče ne vpije, da bogove

nam je zatolkla žalost, vznikla z leti.

Odprimo svoje stlačene grobove

poiščimo se v ozkih, trhlih krstah;

 otroci mrzli že ležijo v vrstah

za nami, da spoznajo smrti nove.

Če smrt je  hladna  mora, vedno ista,

mi svoji deci veke ustrojimo,

pred njih nastavimo obraz statista,

naj jim nakaže, da se ne bojimo.

 V zaodrje brez senc protagonista

pa jih nikar nikoli ne pustimo.

Lidija Brezavšček - kočijaž