"Piti ali ne piti, to je vprašanje;
ravna bolj žlahtno, kdor trpi, ko muči
nezaslišana ga treznost,
ali kdor prime za kozarec zoper
morje tegob in vse konča? Piti
se pravi pozabiti, s pozabo konec
je muk srca in tisočev zabodov,
ki grejo mesu: poračun, kot bil bi
pobožno zaželen.

 Piti, pozabiti;
pozabiti, nemara bloditi - a tu se
zatakne: kakšne blodnje ima pijanec
po koncu pijanskega norenja-
pomislek, ki naši bedni žeji
tako udaljša leta. Saj kdo pa bi
prenašal mačka in bele miši,
slabost in bruhanje, vrtoglavico,
zapletanje jezika, zasmeh mimoidočih,
preziranje treznih, organov preobjest, kazni,
ki podlež daje nam jih policijski,
če sam lahko bi vse si obračunal
že z žlahtno kapljico? Kdo bi nosil težo
treznosti, preznojen pod njo ječe,
ko ne bi groza pred nečim po kroku
-deželo neodkrito, ki popotnik
se je ne spominja -nam blazila volje,
da ne zbežimo od svojih tegob
k drugim, ki nam niso znane?
Tako nas misel dela vse plašljivce,
in prirojena barva srčnosti
zbledi v nezdrav odtenek umovanja;
slednji pijanski podvig silen, visok, zanosen
krene ob tem pomisleku iz tira
in izgube ime dejanja. Stoj!
Lepa krčmarica, Ofelija, v moje kozarce
nič več strupa ne toči."

Matej Krevs