Belina, ki čaka
Belina, ki čaka,
da zapolni jo dlan,
kot ladja iz mraka
je peljala drugam:
roka in pod njo sled,
ki črnilo veže
v trd pljunek besed.
In v neskončnost seže
nem krik razglašen,
do gluhosti vzklika,
v očeh pogašen.
Ah, srčni nemir
z bele površine,
to čustvo od nikjer
rodile so tišine.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 20. 12. 2011 ob 14:35
- Prebrano 874 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 594.83
- Število ocen: 15
