Glej, kristalčki toplega snega

naletajo na motno okno.

Prvič letos v Ljubljani

mesto se snega ne brani.

A v mojih mislih

poplesava vse kaj drugega

kot bela igra

zmrzlih krasotic.

Moja krasotica

se je nasmehnila

tako prisrčno kot le kdaj -

tako toplo

mi je srce ogrela,

da je iz njega buhnil maj!

Sicer bila je vse le sanja,

a zame vse je res!

Sankala sva se

ovinkoma v dolino,

to bil zares je divji ples!

In potlej se je zasmejala.

Enkrat.

In me je prevzel do konca,

ta njen nasmeh.

Takega še nisem videl -

poln radosti, hrepenenja -

kakor jutro, ki ga v noči vabi zarja -

v njem se moja sreča stvarja!

A kaj ko vsake sanje

vedno odhitijo iz spomina.

Tudi te so šle.

A na srečo ta nasmeh

je še zmerom spal v očeh

še ko je vzšla naslednja mesečina.

Žiga Lovšin - Lothlorien