Nad jezerom lebdi hvaležnost naša,

ko gledamo, častimo... valovi

v nas voda, ki se materi oglaša.

Brezčasna si vseh treh svetov kraljica

vesti nosilka, čarna krasotica,

ki predniki so šepetali

ji zgodbe, ko je z dežjem lila.

In skoz stoletja v zemlji krila,

kar so očaki nam poslali.

Si danes našo vez spojila,

da z vodo v nas so se zmešali.

Zdaj klanjamo se tebi hči Morane!

Ko potopimo v dvore se prostrane,

srce je radostno in hkrati joče.

Ker duhu našemu doseči

je čistost tvojo nemogoče.

Eleonora