Neko noč, ko nad list se sklonim prazen,
pred mano zazija prepad beline,
od strašne se mi zavrti praznine,
da nanj začnem pisati kakor blazen

besede, ki most trden bi zgradile

čez brezno, a papirnata prikazen

kot morje rdeče širi se narazen,

in kaže mi pošasti, ki rodile

so jih temne sile, v ta svet porazen

moj krik, kakor krvava zarje sine

in glej, na mah se skrije vsa golazen,

ki luč jih speče moje bolečine

in ko noč zbledi in z njo strah, bojazen,

pred mano ždi sonet kot dar globine.

z lučjo obešeno na riti

ki v njem se bodo utopile

  me kit izpljune v obljubljeno deželo na obalo

kot s kremplji- zlogi se zasajam v belo,

slonokoščeno površino, celo

uro pišem mrzlično

s kremplji se mu zasadim v besede,
(tik preden bi zgrmel v neznano),
po zlogih spet splezam ven, na plano
in srečen, da je le konec te bede,

tam na smrt utrujen zaspim, kot ubit.
Potem sem spal in spal, nemara sanjal,
da, sanjalo se mi je, da je ves svet

ena sama pesem, en sam rajski svit,
da ni več brezna, kamor sem zataval,
ne groze, ki je spočela ta sonet.

Matej Krevs