Dušan, odlična.

Še ena pretresljiva življenjska zgodba. Kako lahko šolski sistem uniči človeka.

LP; MsM

fajn zgodba, Dušan. Deluje bolj kot kratka proza sicer, pa nima veze. 

Ustvarjalnost, pa naj bo še tako neopazna širšemu občestvu, nudi akterju izpolnitev. Kdor opazi, da je v igri  tudi umetnik, bo četudi iz povsem obrobne vloge ustvaril sebi zadovoljiv lik. Mnogi se ne znajdejo, "propadejo", toda to je sestavni del njihove volje, čeprav večina misli, da so okoliščine in "drugi krivi" za neuspeh. Nemara je vsakemu dano ugotoviti kdo sploh je in zakaj je tukaj. Če pogledam sebe, ki sem "nikdo in nihče" zagotavljam da je to res.

Hvala Marko, Gnu in Svit na odziv. Se strinjam s teboj Svit. Ne mislim, da je teorija zarote. Naša mentaliteta in ozkost pogleda, ter uravnilovka delata svoje. Zmes večih stvari. Jankota sem občudoval, morda nikoli ne bi zajadral v slikanje, če ne bi bilo njega. Bil je res izreden talent. a občutljiv in šibak kot je značilnost res ustvarjalnih ljudi. Moj sošolec Stane je pustil šolo v četrtem letniku, nekaj časa slikaril, živel kot samotar, potem se je preselil na Švedsko, kjer naj bi imel sedaj verigo galerij z umetniškimi slikami. On je bolj "robusten" karakter. Vodja. Ta dva človeka sta zelo vplivala name. Prvi z ustvarjalnostjo, drugi s tem, da mi je počasi odganjal meglo izpred oči. S Stanetom sva bila vedno sprta, a vedno povezana. Jaz sem bil preveč idealist in naiven. Imel je prav. Ga zelo cenim.

Lp, DUSANN