Žebljica
Je nek nasmeh, ki mi dušo pogreje,
kot veter pomladni gre čez drevored.
Nežno premika mi lističe, veje
in pila kot misel bi ga spet in spet.
Je neka pot, ki me često odpelje
med rože v pokrajino, v neki pogled.
Sploh ne bojim se, da stran me zapelje,
dovolj mi je vrt, kos neba, droben cvet.
Napisana enkrat je polovica
te pesmi ljubezni že zate poprej.
Grenek spomin je, ki vame pronica,
na polje, ki ga prekriva črnica.
Ne znam več do njega, vse polno je mej.
V srce jo pripenja časa žebljica.
Majda, nič nisi narobe razumela! Jaz te ne bi smela vprašati o vsebini, pa sem te in ti si prijazno odgovorila, tako da sedaj pesem vsebinsko veliko bolje razumem in se mi zdi zelo lepa.
In glede forme je pesem še vedno sonet, čeprav ne v klasični metriki (z nekaj več truda bi se jo dalo spraviti tudi v laške enajsterce, seveda pa to ni potrebno).
Oprosti, če sem te morda užalila s svojo kritiko.
LP, mcv
mcv,
vse je v redu ...
na nadalnje pisanje, branje...pesnjenje :)
*
OP
:) , Anemona!
OP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 13. 12. 2011 ob 14:45
- Prebrano 2987 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 563.7
- Število ocen: 17